Ljudska arhitektura neke dežele je najočitnejši odsev njene gradbene in prostorske kulture. Stavbna dediščina se je skozi čas izpopolnjevala, dopolnjevala in preizkušala. Naselja strnjena na ravnicah in razložena v goricah, so še v začetku 20. stol. sestavljale skromne lesene, ozke, nizke s slamo krite in z ilovico ometane in beljene stavbe – »cimprače«.

V ravninskem predelu tega področja so bile hiše grajene v obliki črke »L«, prav tako tudi na širokih slemenih. Na pobočjih pa so bile hiše grajene nad kletjo. Zidane stavbe se po videzu skoraj ne razlikujejo od lesenih. Predvsem v 19. stol. so odprtine na stavbah in vogale tudi oblikovali in okraševali, vendar v primerjavi z drugimi regijami manj bogato. Večinoma krasijo hiše le skromno rezbarsko obdelana vhodna vrata, v ometu poudarjeni okenski okviri in hišni vogali. Pred vhodom v stavbo so pogosto zasadili vinsko trto (brajde), ki je hišo poleti varovala pred poletno pripeko, v jeseni pa obdarovala z grozdjem.
Stanovanjski del – osrednji bivalni prostor – »iža«, veža – »preklet«, kuhinja – »künja« in sekundarni bivalni prostor, ki so ga uporabljali za spanje in shranjevanje pridelkov – »mala iža«, je bil z gospodarskimi prostori združen pod isto streho. Tako so nastali razpotegnjen dom – »dom na vogal« in »dom na dva vogala«.

Gospodarski del – je bil pri bodisi v sklopu stanovanjskega dela (na ravninskem delu) ali ločeno (na vzpetinah). Vseboval je: gümla (za vozove) in parma (za steljo in krmo živali), hlev (za krave in svinje), drvarnica, stranišče in gnojišče.